LABRADOREC

Labradorci so z Labradorja, a ne? Ne. Kakorkoli je nejasen njihov dejanski izvor, so labradorci s polotoka Nova Fundlandija. Morda gre za pomanjkljivo znanje geografije ali tokove, ki so na Novo Fundlandijo prihajali z Labradorja. Morda gre za prevod portugalske besede "laborer" - delavec ali španske "laboreros" z enakim pomenom. Njegovo ime pa je lahko povezano tudi z vasico na severu Portugalske, Castro Laboreiro, od koder izvira pasma, presenetljivo podobna labradorcu. Njegov točni izvor je skrivnosten, kakor je on sam. Konec koncev, le kako naj isti pes opravlja toliko napornih del, istočasno pa je eno najprijaznejših bitij na svetu? Uporaben je bil tako za robate ribiče iz Kanade kakor za najfinejše angleško plemstvo.

Skozi zgodovino pasme sta vzporedno obstajali dve različici: večji pes, z daljšo dlako za vleko mrež, ki se je kasneje razvil v Novofundlandca,  ter manjši pes, ki je bil dovolj majhen, da je lahko splezal na ribiški čoln ter imel dovolj kratko dlako (ki ni zadrževala veliko vode), da čolna pri tem ni potopil. Kasneje se je ta drugi tip razvil v labradorca.

Ko so ti psi prišli na obale Anglije kot pomočniki ribičev okoli  leta 1800, Angleži ne bi bili kar so, če jih ne bi preusmerili iz ribolova v potrebnejši oz. za njih primernejši lov. Prva pisna omemba labradorca je iz leta 1814, ko je stotnik Peter Hawker napisal "Navodila mladim športnikom..." Leta 1823 je Edvard Landseer naslikal prvo sliko "Psice Core z belo liso" (Cora. A Labrador Bitch.), leta 1835 pa je 5. vojvoda Buccleuch osnoval prvo psarno na Škotskem.  Okoli 1870 se je ime "Labrador" dokončno oblikovalo za to pasmo, za kar so poskrbeli trije plemiči: 3. grof Malmesbury, 6. vojvoda Buccleuch in 12. vojvoda Home, ki so si med seboj izmenjali nekaj psov, da bi ustvarili boljšo genetsko bazo. Žal je bil leta 1885 sprejet Zakon za zaščito ovc, ki je uvedel carino na vse pse in uvedel karanteno v Angliji, kar je imelo za posledico upad uvoza psov z Nove Fundlandije. Vsi labradorci so bili črne barve, a  sta  se neuradno v vzreji že vseskozi pojavljali jetrna in rumena barva, vendar sta  se prva labradorca "jetrne" barve uradno skotila šele leta 1892 v psarni Buccleuch, še sedem let kasneje pa uradno prvi labradorec rumene barve v psarni majorja Radclyffa, ki so mu dali ime Ben of Hyde.

labi-zgodovina

S selekcijo so ustvarili pasmo, ki je bila priznana s strani britanske kinološke zveze leta 1903. Ker so na pogled relativno nezanimivi in nimajo za oko privlačne dolge dlake, so bili dolgo le delovna pasma in razstavljalce popravljanje njihove zunanjosti ni preveč zanimalo. Pravzaprav sreča, saj razen tendence k pretežkemu tipu okoli 80-tih let drugih pomembnejših modnih trendov pri labradorcih ni bilo.  Seveda se zaradi desetletja dolge selekcije današnji labradorec razlikuje od tistega na začetku 20. stoletja, a osnova je ostala ista: srednjevelik pes kvadratične oblike, dobro okoten spredaj in zadaj, da lahko opravlja lovska dela, za katera je bil ustvarjen, s kratko dlako, ki je "podložena" z gosto podlanko in ki mu omogoča, da je skoraj nedovzeten za vsakršno temperaturo vode in v treh barvnih tonih: črnem, rumenem in čokoladnem (jetrnem). Predvsem pa je ohranil svojo razposajenost, voljo do dela in željo po ugajanju.

Kdaj so prišli v Slovenijo prvi predstavniki pasme?

V Sloveniji  smo ga imeli čast spoznati v zgodnjih osemdesetih letih, ko so bili v slovensko rodovno knjigo vpisani ameriška Kebas Black Amy in Gypsy Baron, ki ju je pripeljal Franc Kogovšek ter švedski Extas, ki ga  je uvozila policija za potrebe iskanja mamil in so ga namestili v svoji šoli v Podutiku. Že leta 1980 je bilo v rodovno knjigo vpisanih okoli 40 labradorcev in njihovo število se je počasi, a stalno povečevalo in je zadnjih deset let vedno med prvimi 5 pasmami v Sloveniji.

Značaj / vedenjske značilnosti:

Oseba, ki ima rada čistočo ter čistila kot taka, ni prava oseba za psa - sploh. Lastnik labradorca pa ima še sledeče značilnosti: rad je v gibanju, vedno pripravljen na nepredvidljive dogodke in spremenljivo vreme. Mora biti dosleden ter rad poučevati. Labradorec je namreč točno tak: družabnik za dolge sprehode - seveda najraje čez drn in strn in če je vmes še kakšna večja luža, je sprehod blizu idealnega. Če ta sprehod vključuje tudi kakšno nalogo, dve, tri ali šestnajst, je sploh fino, če pa pri tem srečate še dvanajst ljudi, od tega devet otrok, ter sedemnajst psov, od tega trinajst mladičev, pa je še toliko bolje. Je živahen, iskriv, nagajiv, prijazen, dobrodušen, stabilen. Predvsem neskončno dobre volje in velikega srca. Odlično se znajde na področju iskanja izpod ruševin, lavin, pogrešanih oseb, mamil, pri vodenju slepih in še na mnogih drugih področjih, ki zahtevajo umirjen značaj, odlične živce ter obvladljivost. Nikakor pa ne smemo ob tem pozabiti, da je bil v osnovi namenjen za lov, in sicer za prinašanje male divjadi po strelu. To lahko povem iz lastnih izkušenj, ker sem z obema prvima labradorkama naredila vse ruševinarske in lavinske izpite, kjer sta sicer uživali v delu, a z voljo do dela, ki ga labradorec pokaže pri lovskem delu, se to nikakor ne more primerjati. Šele tu vidiš, kaj vse ta pes nosi v sebi, kako uživa. Šele tu se dobesedno trese od pričakovanja, kaj še lahko naredi zate. Čisti užitek.

Gen za potepuštvo/požrešnost:
Vodljivost/učljvost:

Labradorcu postane dolgčas, če ga cel dan pustimo brez naloge, pa čeprav je to samo prinašanje copat družinskim članom ali odnašanje igrač na skrivna mesta. Če se dolgočasi zunaj na vrtu in mu ponudimo možnost, pa si kaj hitro sam najde zaposlitev: gre na sprehod. Zato mu ljudje radi nalepijo oznako "se rad potepa", ker se ne zavedajo, da je labradorec kljub svojim sicer odličnim karakteristikam le - pes, ki ima kosmata ušesa. Na tem področju so verjetno vsi psi enako pametni: če so zunaj brez nadzora, gredo na sprehod. Labradorec zahteva svojo porcijo učnih ur: če ni šolan, nam tako kot vsak drug pes zraste čez glavo. Samec kmalu, samička malo kasneje.

Da bi obstajal poseben gen za požrešnost, ni dokazano. Prav verjetno pa je, da ima to v sebi, saj so ga ribiči v obdobjih, ko ni bilo ribolova, pustili da si je moral sam najti hrano. In to mu je ostalo: da ne bi bil lačen, poskrbi sam,  saj se na svojega lastnika po njegovem lastnem prepričanju  očitno ne more zanesti. Razen če se stopite pred tistimi mehkimi rjavimi očkami....

Genetika, telesne in značajske hibe:

Obstajajo tri vrste laži: mala laž, velika laž in statistika. Po statistiki ima vsaka pasma nekaj, k čemur je nagnjena, kar pa še ne pomeni, da bodo psi za tem zboleli oz. to bolezen imeli. Labradorci so nagnjeni k displaziji kolkov in komolcev, osteohondrozi. V rodu imajo nekaj vrst bolezni oči, predvsem PRA, prcdPRA ter katarakto. Poleg tega se v pasmi pojavljajo epilepsija, narkolepsija, rakava obolenja.

Veliko ljudi mnogo prezgodaj obremeni svojega odraščajočega psa. Ko je star nekje 7-8 mesecev, nehajo paziti nanj in ga začnejo jemati s seboj na tek, po mestu s kolesom, na celodnevne izlete v hribe ali podobno. To lahko povzroči (prezgodnjo) obrabo kolkov ali komolcev, ne glede na še tako dobro genetsko ozadje. Glede rakavih obolenj pa je dejstvo, da so to bolezni, ki so pogostejše v višji starosti. Ker veterinarska veda napreduje, življenjska doba psov pa se tako podaljšuje, je tudi več raka.

Nega:

Nega labradorca je zelo preprosta: ko je vreme suho, nega razen občasnega česanja (zaradi ugodja, stika s psom in poživljajočega krvnega obtoka) ni zahtevna. Če je pes moker, ga osušimo z brisačo, ko se blato posuši, psa skrtačimo. Med menjavo dlake je česanje potrebno vsak dan, približno 2-3 tedne.

Napisala: Barbara Krumpak